Dojel je, da bo moral pustiti službo. Mogoče samo začasno, za kakšnih pet let, dokler si ne zbistri misli in se njegova duša ne očisti vse nabrane umazanije. Odločil se je, da bo odpotoval v majhno deželo ob morski obali, ki prinaša mir. Izbral je Slovenijo. Z Ilono sta tu večkrat preživljala dopust in Borisu je bila zelo všeč avra tihe miline, ki ovija slovensko obalo. Kupil je prijetno hišo z majhnim vrtom in zaživel tako, kot je že dolgo sanjal… ampak popolnoma sam.

Njegova žena ni hotela zapustiti hrupne prestolnice. Energična in optimistična Ilona ni mogla živeti brez družabnih srečanj, gledaliških premier, fitnes klubov in, seveda, srečanj ob kavi z neštetimi prijateljicami, čeprav je možu in vsem znancem za svojo odločitev navedla drug razlog. V Moskvi je živela njena mati, ne zelo stara in precej živahna ženska. Toda Ilona je vztrajala, da ne more ravnati tako nečloveško in pustiti mame same. Boris je moral njeno odločitev sprejeti, vedel je, da si ne bo premislila, tudi če bi to zahteval.

“Zakaj pa bi sploh morala pustiti tukajšnje življenje?” je grenko razmišljal Boris. “Jaz sem tisti, ki potrebuje odmor, ona uživa v Moskvi.”

Upal je, da se bo Ilona čez čas preselila k njemu. Ne glede na nesoglasja, je do nje še vedno gojil topla čustva. In ko je sam ostal v Sloveniji, jo je zelo pogrešal. Obiskovala ga je enkrat na mesec in ostala par tednov. Spala sta skupaj, tako kot sta to počela prej. Seks je postal celo zanimivejši, verjetno zato, ker Borisa niso več obremenjevale težave v službi.

Na obiskih se je Ilona obnašala zelo čudno, bila je odtujena, želela je biti sama, o sebi ni pripovedovala. Videti je bilo, da se na tem koščku raja dolgočasi in prihaja zgolj, ker misli, da je to dolžna delati.

Žena je bila že na plaži, ko se je Boris prebudil. Plavala je do izčrpanosti, nato pa na slamnatem ležalniku ležala na soncu. Boris ji je prinesel zajtrk, ki ga je sam pripravil; topel sendvič, kavo in sveže iztisnjen sok.

– O, hvala, dragi, – je govorila Ilona z nežnim glasom.

Pri zajtrku se skorajda nista pogovarjala. Samo jedla sta, pila in občudovala morje. Za kratek čas sta zaplavala skupaj, nato pa se je vsak lotil svojih opravil. Boris se je po navadi odpravil s čolnom na majhne otoke, kjer je v družbi lokalnih ribičev lovil ribe. Ilona pa se je usedla v avto in odšla v sosednje mesto, kjer je tavala med stojnicami s spominki ali v kavarni klepetala z drugimi turisti.

Kosilo in večerjo je pripravljal Boris, včasih sta odšla v restavracijo tri kilometre stran od doma. Naročila sta steklenico terana, znan slovenski sir, golaž v loncu ali rižoto s škampi. Ob takšnih večerih je Ilona izgledala mirna, njene oči so se mehko in ljubeče svetile. Drugim sta se verjetno zdela kot enoten in ljubeč par. Na poti domov Ilona ni veliko govorila, bila je zamišljena, vendar ga v postelji ni zavračala in je zaspala na njegovi rami, tako kot v prvih, najbolj srečnih letih po poroki.

Včasih je to idilo prekinil kakšen prepir. Brez kakršnega koli razloga je Ilona možu v obraz vrgla kakšno zlobno obtožbo, kregala sta se in potem nista govorila dva ali tri dni. “Le kaj ji je?” se je obupano spraševal. “Mogoče pa je tudi ona utrujena od dela? Mogoče je bolna? Ampak zakaj mi nič ne pove?”

Pojasnilo za Ilonino neobičajno obnašanje je prišlo kmalu. Ponoči se je Boris prebudil zaradi hrupa, ki je prihajal od zunaj. Vstal je, prižgal luči in odšel na teraso. Na plaži sta se preganjali dve mački in močno zavijali. Boris je vanju vrgel pest peska in ju pregnal. Nebo je bilo še povsem črno, zdelo se mu je, da mora biti približno dve ponoči. Vrnil se je v hišo, si umil roke in tiho, da ne bi prebudil žene, vstopil v spalnico. Ilona je trdno spala, njen telefon na nočni omarici pa se je svetlikal. Očitno je prejela sporočilo.

Nikoli ni pregledoval ženinega telefona, takšno dejanje je imel za nemoralno. Zdaj pa ga je prijel, da prekine nadležno svetlobo in lahko zaspi.

“Nekomu je tako dolgčas, da pošilja sporočila sredi noči!” je jezno pomislil Boris.

Mislil je, da Iloni piše katera izmed njenih prijateljic, ki se je nalila s šampanjcem na še eni zabavi. Ob besedilu sporočila pa ga je stisnilo pri srcu, ki je nato pričelo biti z dvojno hitrostjo.

“Živjo! Te že pogrešam! Želim si te!”

S tresočimi rokami je s telefonom odšel v kopalnico. Želja po spanju je izpuhtela, v glavi pa so mu kot roj poblaznelih čebel brenčale grozne misli: “To je ljubimec… Ilona ima ljubimca! Moram preveriti telefon, če so v njem tudi druga sporočila… najprej moram ugotoviti geslo!”

Boris je geslo uganil v prvem poskusu – Ilonin datum rojstva. Z okamenelimi prsti je pritisnil na ikono s sporočili. In tako so pred njegovimi očmi začeli utripati srčki, igrivi namigi in dogovori o zmenkih v znani savni Berloga. Dvomov ni bilo več, njegova ljubljena žena, ki ji je vedno zaupal, ga je brez sramu varala.

Sedaj je Borisu postalo vse jasno. Našel je razlago za nihanje njenega razpoloženja in čudno odtujenost. Vedno je mislila na drugega, na tistega, ki ji je pošiljal sporočila. Z njim je sicer spala, predstavljala pa si je drugega… Ob tej misli mu je postalo slabo, usedel se je na tla in se s čelom naslonil na hladen umivalnik.

Strupeno čebelje brenčanje ni prenehalo: “Seveda, saj sva že dvajset let skupaj… dolgočasno življenje, same navade… Delal sem kot nor, pogosto je morala ostati sama. Odnos je izgubil iskrico… Ampak zdaj se ne morem ločiti! Kako naj sam ostanem v tujini? Svoje ljubljene ženske ne bom prepustil nekemu ničvrednežu!”

Vzdrgetal je in se znova posvetil telefonu. Kdo je njegov tekmec? Pregledovanje kontaktov in sporočil je obrodilo sadove. Valerij. Boris je tiho odšel v dnevno sobo in ob šibki svetlobi, ki jo je oddajal telefon, v beležko prepisal številko. “Temu pankrtu je ime Valerij… Kaj naj naredim s tabo, Valerij?

Borisu je bilo jasno, da je o spanju škoda sanjati. Odšel je v kuhinjo, iz hladilnika vzel odprto steklenico vina in jo stoje skoraj polovico popil, vendar ga tudi to ni moglo dokončno pomiriti. Nekoliko je sicer oslabilo peneči se bes, ampak Boris ni našel miru. Vrnil se je v spalnico in legel poleg speče žene. Dolgo ni mogel zaspati, v vročičnih mislih se je odvijalo na tisoče načrtov maščevanja.

Odločil se je, da Ilone ne bo zasliševal, ji karkoli očital ali jo krivil. Niti posumiti ne sme o tem, da on vse ve. “Uničil bom tega človeka, pa kdorkoli že je,” je razmišljal skozi stisnjene zobe. “Preprosto, pokončal ga bom, da ga Ilona ne bo mogla nikoli več videti.” Izmučen od bolečih misli je zaspal šele, ko se je nebo v oknu obarvalo rožnato.

– Nisem te hotela buditi! – se je nasmehnila Ilona, ko je ob dvanajstih prišel na plažo. – Mislila sem si, da si ponoči slabo spal.

– Saj sem res, – je mrko odgovoril Boris, si slekel kratko majico in se vrgel v morje.

Mrzla voda je odplaknila glavobol, obup pa je še ostal. Ilone ni mogel gledati, ni želel jesti, ni hotel piti kave. Počakal je, da je odšla v trgovino, vzel telefon in poklical starega prijatelja, ki je imel pomembno mesto v moskovski policiji. Že čez uro mu je slednji poslal elektronsko sporočilo s podrobnostmi o lastniku telefonske številke, ki se je skrival pod imenom Valerij T. Ko je Boris preučil poslano, je bil šokiran, še bolj kot je bil ponoči, ko je odkril nesrečno sporočilo.

Valerij T. je bil dolgoletni družinski prijatelj. Ta človek mu je večkrat pomagal pri popravilih na vikendu in v stanovanju, svetoval mu je, kakšen material naj kupi, in celo sam opravil nakup zanj. Visok, ne več mlad, z močnimi sivimi lasmi je bil vedno miren in redkobeseden.

“Iloni so bili vedno všeč takšni moški,” je obupano in jezno razmišljal Boris. “Vedno je govorila, da ima raje starejše moške… Valerij pa je povsem brez vesti! Izkoristil je to, da nisem v Rusiji, in se spetljal z mojo ženo! Uničil bom gnido!”

Ljubosumje je bilo tako močno, da je pozabil na to, kako ponosen je na svoje odvetniško poslanstvo, kakšen pravičnik je. Tolikokrat je pomagal pravici zakona, zdaj pa je iskal načine, da se reši tekmeca. Kakršnekoli načine! Naj bodo kaznivi ali najbolj zahrbtni, samo da bo njegova draga žena ostala z njim.

Dva dni je preživel v mračni apatiji. Nikamor ni hodil, hrane se skorajda ni dotaknil, samo razmišljal in preobračal je različne možnosti. Nato pa se je spomnil pogovora z eno od svojih bogatih strank, ki je omenila nek elektronski naslov, preko katerega lahko odstraniš motečo osebo. Potopil se je v svoje zapiske in našel omenjeni naslov. Ni bil sicer prepričan, ali je kaj takega res mogoče, vendar se je odločil poskusiti.

Sedel je za računalnik in napisal dva stavka: “Nujno moram rešiti problem z neko osebo. Mi lahko pomagate?”

Bil je izredno presenečen, ko je čez tri minute prejel odgovor:

“Kdo nas je priporočil?”

Boris je napisal ime stranke, ki mu je dala naslov:

“Džavad”.

Odgovor je prišel enako hitro kot prejšnji:

“Izbrišite vso korespondenco in nato sledite našim navodilom.”

Zatem je celotna zadeva potekala presenetljivo preprosto. Poslati je moral vse njemu znane podatke o tekmecu in na določen bančni račun nakazati dvajset tisoč evrov. Sporočila so bila skopa in jasna, kot da bi naročil izdelek v spletni trgovini. “Seveda obstaja tveganje,” je pomislil Boris. Njegovo srce je obupno nabijalo. “Lahko me prevarajo, vzamejo denar in nič ne naredijo. Na sodišče pa jih ne morem zvleči! Lahko je še huje, lahko jih ujamejo in moje ime bo prišlo na dan kot ime naročnika…”

Ne glede na vse Boris ni videl drugačne rešitve. Še isti dan je nakazal denar in poslal podatke, ki jih je dobil od svojega policijskega prijatelja. Zdaj je lahko samo še čakal na novice.

Medtem se je bližal Ilonin čas odhoda. Bil je presenečen, ko mu je žena predlagala, da bi odletela skupaj.

– Slabo izgledaš zadnje dni, – je rekla Ilona in mu skušala pogledati v oči. – Moral bi na pregled h kakšnemu dobremu zdravniku.

Zmeden in rahlih živcev jo je Boris zavrnil. Mar se je motil in ga žena še vedno ljubi? Vendar se je takoj spomnil na igriva sporočila, škrlatna srčka in vrtnice v njenem telefonu… Zamižal je in si rekel, da mora ostati močan. Valerija čaka kazen in tu ne more ničesar več spremeniti.

Ilona je odletela in Boris je naslednja dva tedna ostal sam. Nikdar prej mu še ni bilo tako težko. Niti od sonca svetlikajoče se morje niti sprehodi po čudovitih poteh mu niso bili v veselje. Nezadovoljno je blodil po sobah in neprestano razmišljal. Ni dvomil v to, da Valerija ni več med živimi. Ampak, ali se bo Ilona spremenila, če izgubi svojega ljubimca?

“Drugače se bom obnašal,” si je Boris obljubil. “Ko bo prišla, se ji bom popolnoma posvetil. Mogoče bi ji kupil kaj dragega in neobičajnega? Ali naj samo za naju rezerviram križarjenje po morju?”

Z zaprtimi očmi si je znova in znova ponavljal: “Samo, da bi bilo vse v redu! Prosim, naj bo vse v redu!” Isti trenutek je dojel, da njegove prošnje višje sile ne bodo uslišale, kajti za njimi stoji strašen greh. Naj si izmišlja še toliko opravičil, dejstvo je, da je ubil človeka, četudi ne z lastnimi rokami.

Ilona se je vrnila. Na Borisovo presenečenje se je obnašala popolnoma enako kot na zadnjem obisku. Mirno, odtujeno in hladno prijazno. Že prvo noč, takoj ko je zaspala, je Boris z njene nočne omarice vzel telefon in odšel v kopalnico. Čakalo ga je neprijetno odkritje; Ilona je spremenila svoje geslo. Ni ga uspel razvozlati, četudi je preizkusil množico kombinacij. Lahko je le ugibal, kaj se dogaja v duši njegove žene.

Naslednje dni je neprenehoma opazoval svojo ženo, ki pa ni z ničimer kazala, da trpi in žaluje zaradi smrti svojega ljubimca. Boris je gledal v njen obraz in upal, da bo videl sledi duševnega boja, ki ga premaguje. Nič takšnega! Ilona se je kot ponavadi kopala, sončila, pila kavo in si ogledovala stojnice. Z možem sta si izmenjala kakih deset stavkov na dan.

Ostala sta še dva dneva do njenega odhoda, ko je Ilona nenadoma pri kosilu vprašala:

– Boris, se spomniš Valerija? Vedno nam je pomagal pri popravilih… Pripetila se mu je grozna nesreča! Neki huligani so ga napadli na lastnem dvorišču. Udarili so ga po glavi in oropali. Dolgo je bil v komi, včeraj pa je umrl v bolnišnici. Prijateljica mi je sporočila.

Pri tem se njen obraz sploh ni spremenil. Govorila je mirno, brez sence žalosti v očeh.

– Škoda, – je zamrmral Boris, – bil je dober človek.

– Ja, – je Ilona spila velik požirek njenega najljubšega vina, merlota, – bil je simpatičen možakar!

Ponoči dolgo ni mogel zaspati, premišljeval je o čudnem obnašanju svoje žene. Nenadoma se je zasvetil njen telefon. Boris ga je zgrabil in kar v spalnici prebral sporočilo. V sencih mu je pričelo kljuvati, ko je zagledal: “Draga, močno te pogrešam. Strašno si te želim!” Ko je prebral ime pošiljatelja, je po celem telesu začutil hladen led. Valerij F. To je bil drug Valerij!

Boris je spoznal, da je naredil grozno napako, iz imenika je prepisal napačno telefonsko številko. Na smrt je obsodil povsem nedolžnega človeka, njegov tekmec pa je živ in še vedno pošilja strastna sporočila njegovi ženi! In kaj nas sedaj stori?

Obrnil se je k speči ženi, jo objel in na hitro poljubil na vrat, ki so ga pokrivali svileni lasje. V Borisovo glavo in prsa je legla čudna, vroča praznina, njegove misli in čustva so dokončno pogorela. Izčrpan se je stisnil k ženi in zaspal.